Trajnostni turizem se začne z odgovornostjo

Konference so nekako postale moja stalnica. Zadnje čase vse pogosteje v vlogi predavateljice. Vedno sem govorila, da je dogodek dober, če s predavanj odnesem vsaj eno misel ali idejo, ki me bo spremljala, vplivala na moje razmišljanje in me spodbudila, da nekaj spremenim.

Zdaj sem na drugi strani. Razmišljam o tem, kako v predavanje vtkati sporočila, ki bodo ostala s poslušalci in imela vpliv. Večina teh konferenc se dotika trajnosti, trajnostnega turizma in naših izkušenj. Čeprav me velikokrat »jezi«, da se jih večinoma udeležujejo že prepričani in se vsi skupaj sprašujemo, kakšen vpliv konference zares imajo, po drugi strani vedno bolj razumem njihov namen: da poenotimo sporočilo, se učimo drug od drugega, se medsebojno spodbujamo ter tako gradimo sporočilo, ki raste in postaja vedno močnejše. Samo na ta način lahko dosegamo spremembe in vplivamo na globalne odločitve. Hm, s tem postaja teža tega, kar predamo in povemo naprej, še večja.

Običajno sem na konference povabljena, da govorim o izkušnjah gradnje trajnostnega turizma v Sloveniji, ki se je z Zeleno shemo slovenskega turizma in programom Slovenia Green zavihtela v sam svetovni vrh dobrih praks. Ni lahko deset let pripravljati predstavitev o isti temi, ki bodo vsakič povedale nekaj novega in navdihovale.

V zadnjem obdobju, ko se mi je nabralo že precej predstavitev, ugotavljam, da smo na poti k trajnostnim rešitvam nekoliko izgubili bistvo. Oziroma da smo se naučili govoriti trajnostni jezik, velikokrat pa pozabljamo, kaj ta zares pomeni in kje se skriva širša slika.
Ni konference, kjer ne bi govorili o pomenu turizma za kakovost življenja lokalnih prebivalcev in priložnosti, ki jih turizem prinaša. Pogovarjamo se o komunikaciji, o tem, kako izobraziti naše goste in jih “potegniti” v trajnost. Govorimo o merjenju, zmanjševanju in nadzorovanju vplivov turizma. Utapljamo se v shemah, certifikatih, zahtevah, usmeritvah, politikah in direktivah. Pa je to res dovolj?
Turizem obstaja, ker je nekje nekdo, ki celo leto sanja o počitnicah. O tistem trenutku, ko bo zaprl računalnik, nataknil japonke in slamnik, ali pa skočil na kolo, si zapel smuči in se zapodil po strmini. Ta nekdo celo leto na kupček spravlja svoje prihranke, skrbno preučuje naše spletne strani in sanjari o vsem, kar mu velikodušno obljubljamo. “Vidi” neokrnjeno naravo in prijazne domačine, ki ga lepo sprejmejo, zadovoljno osebje, ki se ves dan smehlja in mu bere želje iz oči, razglede, ki so samo njegovi in poti, ki ga očarajo, začarajo. Turistični delavci smo mojstri obljub. Režiramo fotografije, kjer so vsi srečni in nasmejani in kjer so vsi “turisti” ravno takšni, kot si mi želimo biti, kjer je razgled vedno najlepši in ob točno pravem trenutku dneva in vse za to, da bo obljuba še bolj vabljiva. Pišemo visokoleteča besedila, ki opevajo neslutene lepote in nepoponovljive dogodke. Govorimo o trajnosti in naši zavezi do narave in prebivalcev.

Na papirju, na ekranu in na plakatih smo nenadkriljivi in sanjski. Hudič tiči v podrobnostih, me je učila moja stara mama. V trenutku, ko naš turist končno zapre računalnik in se poda izkusiti vse te obljube, se pogosto sreča z drugačno realnostjo. Plaže niso nikoli tako prazne kot na slikah, mestna središča nikoli niso ravno prav polna in vedno očarljiva in naveličano osebje velikokrat nima tistega nasmeha. Tudi neprijazni napisi na pročeljih, so postali nekaj, kar nas ne preseneti več, nas pa razočara. Obljuba je prelomljena in zamere se hitro kopičijo.

Rezultate poznamo. Slaba ocena, slab komentar in razočaran gost je v roke dobil svoje orožje. Konference se polnijo s temami upravljanja turističnih tokov in izračuni nosilnih kapacitet. Pa smo se kdaj vprašali, zakaj se nam to dogaja? Velikokrat je res hecno, kako ne znamo povezati vzrokov in posledic. Oglasi, zgodbe in slike z obljubo paradiža na eni strani in realnost istega paradiža z razočaranimi gosti in nezadovoljnimi prebivalci. Res ne vidimo povezave? Mogoče ni odgovora v še eni strategiji in še enem mehanizmu, orodju ali certifikatu. Mogoče je odgovor v iskrenosti in odgovornem komuniciranju.

Pa naj se vrnem k našemu sedaj že nekoliko razočaranemu gostu in njegovem dopustu. Nekaj gneče mu že ne bo pokvarilo dopusta in narava je še vedno lepa in priložnosti za čudovite izkušnje so prav tako še vedno odprte. Ker je odgovoren gost in se zaveda svojega odtisa, je mogoče izbral trajnostno destinacijo in hotel ali vsaj takšnega, ki se s tem ponaša. Certifikatov ne razume zares in je do njih realno nekoliko skeptičen. Pa vseeno.

Ko se pogovarjam s ponudniki o trajnosti, vsi govorijo o pomenu komunikacije. Razlagajo, kako pomembno je, da gost razume, kaj delamo, da razume tudi, kaj je njegova vloga v trajnosti, kako pomembno je, da ga izobražujemo in spodbujamo, da dobre navade prevzema in odnaša s seboj. Resno? Nekdo, ki je vse leto sanjaril o dopustu v naši destinaciji, hotelu, ki ga v vsakdanjem življenju vsi ves čas in povsod izobražujejo in mu žugajo, postavljajo omejitve in kazni, če ne ločuje pravilno, če se ne vede ustrezno, naj sedaj vse te omejitve vtke še v dopust? V tisti čas leta, ko so na prvem mestu sanje in zaslužen oddih.
Turizem je edina industrija, ki za svojo storitev ne zahteva samo denarja, temveč tudi čas in predvsem ogromno mero zaupanja. Ali je res to pravi trenutek za izobraževanje in postavljanje omejitev? Ali ni to čas, ko je na nas, da obljube izpolnimo in odgovornost za zaščito narave, okolja, kulture, družbe prevzamemo nase in jih ne prelagamo na rame turista? Ali ni čas, da trajnost vpeljemo v naše poslovanje kot osnovno nastavitev in ne kot nekaj, kar zahteva od gosta dodatno angažiranje, odgovornost in disciplino? Zakaj mislimo, da je odgovornost gosta, da varuje in zaščiti tisto, kar je naše, kar gradi naš turistični produkt in tisto, kar nam ustvarja prihodek in dobiček? Ali ni to naša naloga?

Ali ne bi bilo bolje, če bi komunikacija trajnosti pomenila pripovedovanje zgodb o tem, kar gradi našo trajnost in ne o omejitvah in pričakovanjih in odgovornosti vseh, ki vstopajo v naš prostor. Ali ne bi bilo vabilo s tem bolj iskreno in zanimivo? Bolj učinkovito. Kako bolj učinkovito bi bilo, če bi se gost moral “potruditi” za netrajnostno dopustovanje, kot pa da mu žugamo, naj vendarle pazi na okolje in si prizadeva preseči netrajnostno nastavitev turizma s trajnostno odločitvijo.

Ker gost seveda ni edini v tej enačbi, turizem poglejmo še z vidika destinacije. Trajnostni turizem nas uči o pomembnosti kakovosti življenja lokalnega prebivalstva. Kaj to zares pomeni? Ja, turizem prinaša prihodke v lokalno skupnost, ustvarja priložnosti, pobira turistično takso, investira v rešitve, ki so namenjene tako lokalnemu prebivalstvu kot tudi turistu. Ampak ali smo kdaj naredili korak nazaj? Recimo, da sem investitor, ki po vestnem preučevanju, ugotovi, da se “splača” investirati v nov hotel v destinaciji. Postavim hotel in vanj povabim goste. Govorim o lepi sobi z razgledom na mesto, o hotelski ponudbi in seveda o mestu samem. Ko naš turist pride v hotel, seveda ne bo 24 ur sedel v sobi. Raziskoval bo mesto in njegovo okolico ter izkusil čim več obljub, ki jih je kupil. To bo pomenilo, da si bodo ponudniki spominkov, kavarne in restavracije meli roke in gosta navdušeno sprejeli.

Kaj pa tisti domačin, ki od tega turista nima nič, razen da mu zapira pot, ko se s kolesom pelje od doma do službe. Ali bo turizem res prispeval h kakovosti njegovega življenja? Vsi vemo, da gredo cene storitev, nepremičnin in bivanja v turističnih destinacijah v nebo. Turizem, če nam je to všeč ali ne, prodaja nekaj, kar mu velikokrat ne pripada. Hotelirju, ki je postavil hotel, pripada samo zemljišče, na katerem hotel stoji. In tako kot je turizem edina industrija, ki od gosta zahteva več kot samo denar, je edina industrija, ki prodaja nekaj, kar mu v resnici ne pripada. Prodaja mesto, kraj, destinacijo in tudi vse tiste “prijazne” domačine, ki so v resnici lastniki svojega mesta. Rečejo mu moje mesto. V njem so se rodili in v njem so zrasli, v njem so obiskovali šolo, koristili vse storitve in ponudbo, tukaj so si ustvarili družine in mogoče svoja podjetja. Tukaj plačujejo davke in tukaj ustvarjajo svoje priložnosti in spoštujejo svoje odgovornosti. Kdo ima torej pravico, da ulice in njihove skrite kotičke, razglede in priljubljena zbirališča prodaja komurkoli? Lastnik hotela, upravljalec destinacije, lastnik atrakcije? Kdo in s čigavim dovoljenjem?

Vem, da se vse tole bere mogoče malce ekstremno. Pa vseeno. Ko me na konferencah vprašajo, kaj je trajnosti turizem, je to moj odgovor. To je trajnostni turizem. Prevzemanje odgovornosti. Izpolnitev obljub. Iskrenost. Predvsem pa vključenost in razumevanje, kaj pomeni razvijati turizem. Vsi potujemo pa zato še nismo turistični delavci. In res se sliši enostavno odpreti nekaj sob za goste ali postaviti hotel. Kakšna znanost pa je to? To zna vsak. Pa vsak tudi zares razume, kaj to pomeni in kaj s tem usvari? Moja babica je vedno rekla, kamorkoli se obrneš, imaš hrbet vedno za seboj.