Kako potovati trajnostno?

Že nekaj časa se mučim s tem vprašanjem iz različnih zornih kotov. Če odpremo katerokoli od spletnih strani na temo trajnostnega turizma, hitro najdemo spiske, ki nas turiste včasih bolj, drugič nekoliko manj prijazno opominjajo, kako postati zgleden obiskovalec.

Spomnim se svojega tasta, ki je vedno govoril, da je njegov stari ded pljuval na tla, pa mu je nova generacija požugala, da to ni več primerno. Uvedli so pljuvalnike, da bi jih vzgojili. Moda se je spremenila in pljuvanje je postalo družbeno nesprejemljivo. Medtem je vzcvetelo odmetavanje cigaretnih ogorkov. Trajalo je še generacijo ali dve, da nam je tudi to postalo nesprejemljivo.

Podobno je bilo s plastenkami. Naši predniki so si natočili kozarec vode, ko jih je zažejalo, na potovanjih pa jim ga je postregel prijazen natakar. Ko smo si študentje oprtali nahrbtnike in postali popotniki, se je problem pitja vode povečal. V tistem času so vzniknili članki, ki so nas opozarjali, da nam, če ne spijemo vsaj 2 litra vode na dan, trda prede. Priročno so ta problem rešile plastenke z vodo, ki smo jih, hladne ali pač tople, kupovali na vsakem koraku.
Seveda je bilo pomembno natančno pregledati pokrovček, da smo se prepričali, da nam lokalni podjetni prodajalci niso podtaknili vode iz domače pipe. Svet se je še enkrat zavrtel in plastenke so se neprijazno začele kopičiti točno tam, kjer jih nismo potrebovali. Kukale so iz grmovja, plavale v kristalnem morju in pokvarile marsikateri pogled iz hotelske sobe.

Popotniku se je še vedno dokaj lahko obrniti stran, zabrundati nekaj na temo slabega upravljanja z odpadki in plastenko odvreči v prvi koš za smeti ali jo preprosto pustiti v hotelski sobi. Ko popotnik odide, plastenka ostane v destinaciji, pripravljena, da tako ali drugače razjezi naslednjega obiskovalca.

In krog je sklenjen.

Turistični delavci, upravljavci destinacij in lokalni aktivisti so nam hitro napovedali vojno in nas začeli poučevati, da to ni v redu in da moramo spremeniti navade. Tako kot nekoč pljuvanje po tleh tudi odmetavanje plastenk za enkratno uporabo danes ni »cool«.
Podjetniški sektor je našel novo podjetniško nišo in kar naenkrat ni bilo več dogodka, na katerem za darilo nisi dobil priročne in z visokoletečimi sporočili obarvane »flaške« za večkratno uporabo. Postale so skoraj statusni simbol vseh, ki smo ozaveščeni in nam je mar za okolje. Zvesto jih nosimo s seboj, jih ponosno polnimo ob vsaki priložnosti in od vsega najbolj cenimo prav tisto svežo, lokalno pitno vodo, ki nam priteče iz pip.
Tudi to, da natakar postreženo vodo iz pipe zaračuna, nam je postalo razumljivo in sprejemljivo.

Smo zato bolj trajnostni? Potujemo kot trajnostni popotniki?
Žal ni tako preprosto.

Ne morem in ne morem mimo razmišljanja, da se vzorci ponavljajo. Razvijemo eno navado, ki je zaradi napredka in praktičnosti izpodrinila tisto, ki je bila verjetno res bolj nepraktična, ampak, kot se izkaže kasneje, za planet velikokrat bolj prijazna.
In potem prehodimo pot »okoli zadnjice in se vrnemo v isti varžet«, za nami pa se vleče sled napačnih odločitev, ki so imele posledice tam, kjer jih res nismo pričakovali.

»Kakorkoli se obrneš, imaš ta zadnjo vedno zadaj,« je vedno rekla moja babica.

In žal imajo tudi trajnostne rešitve isti problem.

Kaj nam je torej storiti? Razvijemo lahko bojne praporje in napovemo vojno nevzgojenim turistom, jim žugamo, gledamo čez ramo in trkamo na njihovo slabo vest, medtem ko se ti končno vkrcajo na letala. Na tista letala, ki jih bodo popeljala tja, kamor smo jih povabili.
Tja, kjer jih bodo pričakali neokrnjena narava, lokalna kulturna dogodivščina, vedno nasmejani in prijazni domačini ter turistični delavci, ki jim berejo želje iz oči, slastne tradicionalne jedi s kančkom modernega zasuka ter predvsem sreča in izpolnitev sanj, ki so jih dolgo zimo sanjali v svojem razdelku nepregledne pisarne.

Ne vem, kako uspešni bomo, če jim bomo, ko bodo končno pristali v svoji sanjski destinaciji, v roke pomolili ogledala in jim začeli razlagati, kako bi radi, da se vedejo, kako naj dopustujejo, kaj je za nas sprejemljivo in kaj ne.

Bodimo realni. Ne zanima jih.

Če vrednot trajnosti niso že doma posvojili, jih na dopustu prav gotovo ne bodo. Če hočejo, da jih po vročem dnevu pričaka ohlajena soba, kjer se bodo zleknili na kavč in si privoščili osvežilno pijačo, bodo brez slabe vesti ves dan pustili prižgano klimatsko napravo v sobi in brez pomisleka odprli plastenko vode iz minibara.

Če jim bomo le to omogočili.

Na dopustu so. Žuganja, vzgajanja, prilagajanja imajo dovolj doma, na dopustu jih nočejo. Na dopustu je dovoljeno vse.

»Svojo brezskrbnost sem bogato plačal s prisluženim denarjem. Dajte mi mir. Rad bi bil srečen. Ni moja naloga, da delam vašo destinacijo trajnostno. Saj je vaša, jaz sem vam zato, da stvari naredite prav, prinesel svoj zaslužek. Uporabite ga pametno in odgovornosti ne prenašajte name.«

Seveda ni tako preprosto in, kot pri vseh stvareh, je resnica nekje na sredini. Naloga nas vseh je, da vedno najprej pometemo pred svojim pragom, preden kažemo s prstom na druge. Pa vendar. Ne morem se znebiti občutka, da se nekoliko strinjam s turistom, ki ne mara brati naših napotkov o trajnostnem in odgovornem turistu.

Zakaj mora biti turist tako odgovoren, da se bo sam odločil: »Danes mi ne zamenjajte posteljnine,« pri čemer ga bo ponudnik prosil: »Bodite odgovorni, varčujte z vodo, saj nam je poleti primanjkuje.«

Zakaj tega ne naredi ponudnik v njegovem imenu in mu preprosto reče: »Ker smo odgovorni, varčujemo z vodo, posteljnino menjamo vsake 3 dni.«
Mogoče je res rešitev, da paradigmo preprosto obrnemo malce na glavo. Da netrajnostno vedenje postane težje od trajnostnega in da lahko ustrežljivost elegantno postavimo v bolj trajnostno obliko. Brez tega, da bi »trpela« izkušnja našega turista, in prav tako brez tega, da bi morali prej izobraziti in ozavestiti tiste, ki si jih želimo privabiti.

Slednje se res sliši kot Sizifovo delo.

In mogoče je to odgovor na vprašanje, kako potovati bolj trajnostno. Tako, da pač izberemo tiste destinacije in ponudnike, ki so naredili svoj del in svoje ponudbe nastavili bolj trajnostno.

To pomeni, da se »moramo« potruditi, če želimo biti »packi« in potovati netrajnostno, ne pa, da se moramo truditi biti »dobri« in potovati trajnostno. Da trajnostna izbira postane lažja in ne zahteva posebne odločitve ali naše ozaveščenosti.

Ja, vem. Tudi ta trajnostna rešitev ima »ta zadnjo zadaj« in tudi ta se ne izneveri tradiciji, da je največji križ vsake trajnostne rešitve njena realizacija.